Abstract
Članek obravnava pojav jezuitske dramatike, ki zajema vso dramsko dejavnost jezuitov znotraj njihovih kolegijev, tako adaptacije starejših (antičnih in humanističnih) dramskih besedil kot tudi njihove avtorske drame, tako šolske kot verske predstave ne glede na mesto uprizoritve (avditorij, učilnica, šolska avla, cerkev, šolsko dvorišče, ulica itd.). V prvem delu se osredotoča na opredelitev jezuitske dramatike, kot jo je mogoče razbrati iz temeljnih dokumentov jezuitskega reda: Ustanovnih listin Družbe Jezusove, Konstitucij Družbe Jezusove, Načrta in ureditve študija Družbe Jezusove in Pravil Družbe Jezusove. V nadaljevanju predstavi glavne teoretike dramatike iz jezuitskih vrst od začetkov do razpustitve reda (Jakob Pontanus, Martin Delrio, Antonio Possevino, Alessandro Donati, Jakob Masen, Athanasius Kircher, Nicolaus Avancini, Claude-François Menestrier, Franz Lang in Franz Neumayr), njihovo načelno izhodišče v antični teoriji drame in naslonitev na humanistično šolsko ter srednjeveško duhovno dramo. Prikaže prilagoditev omenjenih modelov jezuitskim vzgojnim, didaktičnim in katehetičnim potrebam ter duhu časa, v katerem je jezuitska drama nastala in se razvijala. Opozori na glavno posebnost jezuitske dramatike, željo po vplivanju na čute gledalcev, ki se kaže v njihovi naklonjenosti avdiovizualnim učinkom, emblemom, simbolom, personifikacijam in alegorijam. Ob tem prispevek poudari, da je duhovni temelj takšnega dojemanja dramatike treba iskati v Duhovnih vajah ustanovitelja reda, sv. Ignacija Lojolskega. V njih je kot glavna cilja jezuitskega reda izpostavil odvračanje ljudi od greha in spodbujanje h kreposti.
Highlights
Monika Deželak TrojarČlanek obravnava pojav jezuitske dramatike, ki zajema vso dramsko dejavnost jezuitov znotraj njihovih kolegijev, tako adaptacije starejših (antičnih in humanističnih) dramskih besedil kot tudi njihove avtorske drame, tako šolske kot verske predstave ne glede na mesto uprizoritve (avditorij, učilnica, šolska avla, cerkev, šolsko dvorišče, ulica itd.)
Pod pojmom jezuitska dramatika razumemo vso dramsko dejavnost jezuitov, bodisi njihove avtorske uprizoritve, bodisi adaptacije starejših, klasičnih dramskih besedil, ki so bile uprizorjene na večjih in manjših
Opredelitev jezuitske dramatike v temeljnih dokumentih jezuitskega reda Vpogled v jezuitsko pojmovanje pomena dramatike in razumevanje njenega mesta znotraj njihovega redovnega izobraževalnega ter pastoralnega poslanstva sta težja in manj enoznačna, kot se zdi na prvi pogled
Summary
Članek obravnava pojav jezuitske dramatike, ki zajema vso dramsko dejavnost jezuitov znotraj njihovih kolegijev, tako adaptacije starejših (antičnih in humanističnih) dramskih besedil kot tudi njihove avtorske drame, tako šolske kot verske predstave ne glede na mesto uprizoritve (avditorij, učilnica, šolska avla, cerkev, šolsko dvorišče, ulica itd.). Lepa priložnost za javne deklamacije ali dialoge je bilo tudi vsakoletno podeljevanje nagrad najboljšim učencem (Ratio 88/35). Tako iz Konstitucij kot iz Načrta in ureditve študija je mogoče razbrati, da je pomembno vlogo pri uspešnosti njihovih učencev v javnih nastopih odigralo tudi spodbujanje tekmovalnosti (tako znotraj posameznih razredov kot med razredi), ki so ji jezuiti pripisovali velik vzgojni pomen (Ratio 87/33, 106–107/31, 107–108/34, 118/12, 126/7, 133/10, 143/9). Pogosto so namreč perioham (jezuitskim gledališkim listom s povzetki vsebine drame in včasih tudi s seznami nastopajočih) dodani še seznami najboljših učencev v posameznem šolskem letu.[10] Ohranjena rokopisna dramska besedila Avstrijske jezuitske province kažejo, da je bila podelitev nagrad nemalokrat inkorporirana v sklepni del igrane predstave (v kakšno izmed sklepnih scen, pred ali v epilog).[11]. Pancharius Martyr, 1655): besedilo za podelitev nagrad je umeščeno na konec drame; AT-OeStA/ HHStA SB Auersperg XXVII-90-91 (Certamen Pacis et Martis, 1649): za sklepom je nakazano, da je sledila podelitev nagrad najboljšim učencem, besedilo podelitve pa ni ohranjeno; ÖNB, Cod. 13244 (Herculis bivium, drama in quinque actibus, s. a.): ob koncu drame, za petim dejanjem so zapisani distihi, ki so bili recitirani ob pode litvi nagrad najboljšim učencem (»Distributio praemiorum«), tem verzom sledi epilog drame; Cod. 13260 (Fasciae infantis Dei, 1671): besedilo za podelitev nagrad je bilo vključeno v zadnjo sceno (»Inductio ultima«); Cod. 13253 (Damippus mercator, comoedia in tribus actibus, s. a.): zanimiv primer, v katerem se podelitev nagrad najboljšim učencem preplete z besedilom drame: podelitev nagrad uvede dialog (»Continuatio dialogi cum promotione«, 22r–v), s katerim se začne podelitev nagrad
Sign-in/Register to view highlights & summary Sign-in/Register to access full text options 
Free) 
Talk to us
Join us for a 30 min session where you can share your feedback and ask us any queries you have
Schedule a call
