Ronsardova in Cowleyjeva pindarjevska oda

Abstract

Pindar je po vrnitvi na Zahod, ki ga je po koncu antike od grštva ločila jezikovna pregrada, spet dobil status »prvaka lirikov«, kakršnega je imel pri Grkih. V pozni renesansi je najvišja zvrst lirike postala oda, kot so epinikij tudi imenovali že aleksandrijski učenjaki, in njen najimenitnejši zgled Pindarjev epinikij s triadično kitično zgradbo. Ob tem je na recepcijo Pindarjevega pesništva merodajno vplivala pesem, v kateri je Horacij Pindarja upodobil kot divjo gorsko reko in mu tako dal podobo metričnega divjaka. V ljudskem jeziku je pindarjevsko odo s triadično zgradbo uveljavil Pierre de Ronsard, s čimer si je prislužil trajno mesto v francoski in evropski literarni zgodovini. Prijel se ga je sloves francoskega Pindarja. Pindarjevske ode so začeli pisati po Ronsardovem zgledu, ne da bi Pindarja poznali iz prve roke, in Ronsardova oda je segla tudi v Anglijo. Vendar mejnik v angleškem pindariziranju pomenijo »Pindarjevske ode« Abrahama Cowleyja, za katere sta značilni zrahljana metrika in svoboda preskakujoče misli. S prevajanjem Pindarja in pesnjenjem po njegovem »entuziastičnem načinu« je Cowley med svojimi rojaki sprožil modo iregularnih pindarjevskih od, to modo pa je čez čas zajezil William Congreve s popolnoma nasprotno podobo vélikega grškega lirika. V njej se Pindar kaže kot povsem regularen pesnik, čigar metrika se sklada s sovisnostjo njegovih misli.