Comitative Constructions in Slovenian: A Comparison with other South Slavic languages and Russian

Abstract

Nase izhodisce so slovenske komitativne zgradbe z dvema cloveskima udeležencema, ki sta vkljucena v isto situacijo: prvi udeleženec je v vlogi jedra komitativne zgradbe najpogosteje izražen z imenovalnisko samostalnisko zvezo, drugi ali spremljevalni udeleženec pa je izražen z orodnisko predložno zvezo. Vsi slovenski primeri rabe komitativnih zgradb so predstavljeni vzporedno z možnimi ustreznicami v ruscini in stokavscini. Za slovenscino so znacilne predvsem komitativne zgradbe v osebkovi vlogi, z osebkom pa je poudarjeno predikacijsko razmerje. Predikacijsko razmerje odpira soodvisnost udeležencev in povedkov, zato izbira oblike povedka pogosto doloca stevilo referencnih udeležencev. V prvem delu sta predstavljeni dve komitativni zgradbi: prva z udeležencema, ki sta najpogosteje v medsebojno nesticnem položaju, in povedkom v edninski obliki (slvn. Anton je gledal film z Ano ); druga z udeležencema, ki sta medsebojno sticna, in nastopata kot celovita samostalniska zveza, ki doloca needninsko obliko povedka (slvn. Midva z Ano gledava film ). Razlike med slovanskimi jeziki se kažejo pri drugi komitativni zgradbi: tako na primer slovenscina dopusca zgolj zgradbe z osebnimi zaimki v dvojini ( midva z Ano ), pri cemer mora zaimek zaradi sticne rabe vkljucevati soudeleženca v orodniku (t. i. inkluzivna interpretacija). Po tej lastnosti se slovenscina razlikuje od stokavscine, v kateri sticne konstrukcije z inkluzivnim spremljajocim udeležencem in množinsko obliko povedka (* mi s tobom pisemo ) niso mogoce. V slovenskih zgledih inkluzivnost udeležencev v komitativni zgradbi potrjuje tudi dvojinska oblika povedka se posebej v primerih, ko prvi udeleženec ostaja neizražen ( Z Ano piseva pismo ). S povedkovo dvojinsko obliko je povezana tudi razlika med slovenscino in stokavscino. V slovenskem stavku S profesorjem se lepo imejta / Lepo se imejta s profesorjem ima lahko neizraženi zaimek vidva , ki oznacuje naslovljenca, najverjetnejso inkluzivno interpretacijo, ki vkljucuje spremljevalnega udeleženca. V stokavskem stavku z množinskim povedkom L(ij)epo se provedite s profesorom pa neizraženi zaimek vi glede na profesorja nikakor ni v vkljucevalnem razmerju. Profesor ima v stokavskem primeru vlogo okoliscine, torej ni del komitativne zgradbe. Primerjava s stokavscino kaže na to, da v slovenscini ravno dvojina (dvojinska oblika povedka z dvojinskim osebnim zaimkom) omogoca in hkrati napoveduje možnost inkluzivne komitativne zgradbe. V povezavi z zgornjimi ugotovitvami je treba poudariti, da komitativne sticne zgradbe s prvim udeležencem, izraženim z lastnim ali obcim imenom in needninskim povedkom (rus. Павел с Евой пришли ) za južnoslovanske jeziku niso znacilne; v teh jezikih se namrec zveza dveh lastnoimenskih vrsilcev izraža s koordinacijo in veznikom (slvn. Pavel in Eva sta prisla , stok. Pavel i Eva su dosli ). V slovenscini in stokavscini je v nasprotju z ruscino raba vkljucevalne sticne komitativne konstrukcije v neimenovalniskih sklonih dokaj neobicajna in omejena zlasti na glagole zaznavanja. V drugem delu so predstavljene razlike med povedki, ki obvezno implicirajo skupno dejanje, in povedki, ki sele sobesedilno lahko izražajo pomene skupnega dejanja. Ugotavljamo, da se vzajemnost pri prvem tipu povedkov v slovenscini in stokavscini pogosteje kot v ruscini izraža s povratnoоsebnimi glagoli (slvn. prepirati se , stok. svađati se vs. rus. спортить ). Velja se pripomniti, da se ruscina bistveno razlikuje od južnoslovanskih jezikov po tem, da komitativno konstrukcijo uporablja tudi za izražanje skupne svojine (rus. твоя с Машей книга ). Ponujene so razlicne možnosti smiselnega prevajanja te svojilne zgradbe v slovenscino.