Abstract

V antiki je bila ‘elegija’ vsaka nekoliko daljša pesem, zložena v elegičnem distihu, tematsko pa je – zlasti v stari Grčiji – lahko obravnavala pestro paleto govorčevih čustev in mnenj. Nasprotno se je v angleški poeziji razvila nova podzvrst, ‘pogrebna elegija’, tako da se je pojem elegije počasi zožil na pesem, ki izraža tožbo ali vsaj kaže resen, zamišljen ton. Drug pomemben odklon angleške elegije od njene antične predhodnice je njena poljubna oblika. Odločilni kriterij ‘elegičnosti’ se je tako prenesel z oblike na vsebino, predvsem pa na razpoloženje.

Full Text
Published version (Free)

Talk to us

Join us for a 30 min session where you can share your feedback and ask us any queries you have

Schedule a call