Sodobna slovenska kompozicijska praksa in muzikologija

Abstract

V članku avtor shematično pregleda stanje v sodobni metodologiji muzikološke stroke in sočasni kompozicijski praksi s posebnim ozirom na slovensko ustvarjalnost. Pri tem se razkrivajo številne duhovnozgodovinske vzporednice: tako sodobno muzikologijo kot kompozicijo je zaznamovalo postmodernistično razsrediščenje, sobivanje povsem disparatnega in pluralizem. V ospredju ni samo ena metodološka paradigma, zato se poudarek iz metode prenaša na preiskovani predmet, hkrati pa je podrta epistemološka hierarhija. Temu ustrezno je kompozicijo zaznamoval dokončni razpad skladateljskega metiera – skladatelj danes ne more več obvladovati celotnega kompozicijskega arzenala, zaradi česar je še bolj pomembna vez med mislijo o glasbi (muzikologija) in glasbenim mišljenjem (kompozicija). V nadaljevanju avtor analizira skladateljske zapise v koncertnih listih in v njih išče verbalne ostanke glasbenega mišljenja. Pregled takih zapisov razkriva različno stopnjo reflektiranosti skladateljskih misli, ki segajo od prigodniških, tavtoloških zapisov, navajanja okoliščin, ki so pripeljale do ideje za skladbo, poetičnega programa, do analitičnih prerezov skladb in predstavljanja kompozicijske ali strukturalne problematike. Skladatelji, zavezani modernističnim iskanjem, namenjajo več pozornosti misli o glasbi in živijo v ozki zvezi z muzikološkim razgrajevanjem sodobne ustvarjalnosti, manj pa so reflektirana snovanja skladateljev, ki postavljajo svoje delo v zvezo s postmodernizmom. Kvantitativno prevladuje slednja skupina skladateljev, zato je odkrita slaba povezanost med slovensko kompozicijsko prakso in muzikologijo.