Remarks on Slovene clitic sequences

Abstract

Slovenski naslonski niz je zaporedje naslonskih oblik, predvsem osebnih zaimkov, ki stojijo ponavadi na drugem topoloskem mestu stavka. Ta pojav ustreza zakonu, ki ga je za indoevropske jezike opisal Wackernagel (1892). Notranjo skladnjo slovenskega naslonskega niza je prvic na preskriptivni nacin opisal Skrabec (1895). Ta zaporedja je v tradicijo slovenske skladnje vpeljal najprej Breznik (1916) in nato v drugi polovici 20. stoletja se Toporisic v svoji Slovenski slovnici. Ceprav bi lahko razumeli Toporisicevo slovnico kot normativno, ne moremo trditi, da so zaporedja naslonk, ki jih tam ni, izrecno prepovedana, ker tega avtor pravzaprav ne trdi. Na ravni dejanske rabe najdemo v sodobnih besedilnih korpusih zaporedja naslonk, ki jih pri omenjenih avtorjih ni. Poleg drugih zanimivosti gre predvsem za dvojne tožilnike, do katerih pride iz razlicnih razlogov, npr. ker se je spremenila vezljivost nekaterih glagolov, tako da ne zahtevajo vec vezljivosti TOŽILNIK+RODILNIK, temvec TOŽILNIK+TOŽILNIK (kot se je zgodilo pri glagolu uciti se). Poleg tega tvorijo govorci stavke z dvema vzporednima dejanjema, (npr. »Žensko sem videla nositi torbo.« -> »Videla sem jo jo nositi.«). V tem kontekstu je velikega pomena vprasanje variantnosti, ker lahko pricakujemo razlike v sprejemljivosti na podlagi regionalnosti, diahronije, interaktivnosti jezika (npr. govorni vs. pisni jezik ipd.) ali pa žanra besedila. Pricujoci clanek analizira nekaj primerov, ki smo jih dali v oceno stirim osebam, ki so zaposleni na podrocju slovenisticnega raziskovanja in visokosolskega ucnega procesa v okviru slovenisticnih studijskih programov, da bi nam povedali, katerim zvrstem bi pripisali posamezne primere. Pri tem se je pricakovano prikazala neenotna slika, ki je dodaten argument za prihodnja raziskovanja, tako na podrocju variantnosti slovenscine kot tudi za raziskave naslonskega niza.