Pindarjevo življenje v <em>vitah</em> in v sholijah k njegovemu pesništvu

Abstract

Pindarja so na prvo mesto v kanonu grških lirskih pesnikov postavili aleksandrijski knjižničarji. Postal je prvak med liriki, čeprav se v spevih v čast zmagovalcem na športnih igrah, tistem delu svojega pesništva, ki se je edini ohranil skoraj v celoti, ne kaže kot zgled metrične regularnosti. Poleg tega je Pindarjeva pesniška govorica že njegovim rojakom kljub njihovi ljubezni do mere, umerjenosti in jasnosti veljala za temno. O tem, da je Pindarjevo pesništvo oziroma tisto, na kar se nanaša, potrebno razlage, je govoril tudi sam. Po drugi strani se je že pri Grkih pojavila razlaga pesnikovega dela z njegovim življenjem. Povezovanje dela z življenjem se je začelo v vitah, ki so bile, kar zadeva pesnike iz arhajskega obdobja, zapisane šele več stoletij po njihovi smrti in so postale svojevrstna literarna zvrst. Ob pičlosti kakršnegakoli drugega gradiva se pri lirskih pesnikih opirajo zlasti na njihove prvoosebne izjave. Poglavitna poteza vit je zato izvleka življenja iz dela, portret človeka, na katerega daje sklepati njegovo delo samo. V Pindarjevih vitah tako izstopa njegova pobožnost. Na biografiziranje z neizogibnimi fikcijskimi potezami pa naletimo tudi v sholiastičnem pisanju o Pindarjevem pesništvu, ki prav tako izhaja iz Aleksandrije. Vendar se (iz)najdeni življenjepisni podatek, ki v vitah učinkovito pomaga graditi anekdotično-legendne zgodbe, v sholijah obrne in postane ključ za odklepanje teksta.