»Nočem biti odvisna«: Ali javne prevajalske in tolmaške storitve res negativno vplivajo na aktivno vključenost migrantov v državo gostiteljico?

Abstract

Prispevek se sprašuje o upravičenosti določenih političnih ukrepov, ki odrekajo zagotavljanje prevajanja in tolmačenja migrantom, ter zagovarja nove pristope k jezikovni in prevodni politiki, in sicer prek raziskave, ki je bila zasnovana kot odziv na trditve, da prevajalske in tolmaške storitve ovirajo integracijo nedavnih priseljencev. Raziskava je bila izvedena na skupini prosilcev za mednarodno zaščito v azilnem domu v Ljubljani. Najprej smo zbrali podatke o jezikovnem ozadju vseh stanovalcev azilnega doma v avgustu 2014 (56 stanovalcev iz 19 različnih držav), nato pa sestavili reprezentativno skupino 18 prosilcev za mednarodno zaščito na podlagi njihovega maternega jezika in jih razdelili na dve skupini glede na čas bivanja v Sloveniji v času intervjuja (krajše ali daljše obdobje). Kvantitativne podatke o jezikovnih profilih smo zbrali z vprašalnikom, kvalitativne pa s pomočjo polstrukturiranih intervjujev, izvedenih v letu 2014, in dveh ponovitvenih intervjujev v letu 2015. Nato smo kvalitativno analizirali transkripcije vseh posnetih intervjujev, pri čemer smo se osredotočali na jezikovne in komunikacijske rešitve na različnih stopnjah migrantovega življenja v državi gostiteljici. Rezultati kažejo, da je osnovne kompromise mogoče doseči, saj so prevajalske in tolmaške storitve komplementarni koraki do neodvisnosti in kot take ne ovirajo učenja dominantnega oz. nacionalnega jezika države gostiteljice, temveč ga podpirajo.