Nekaj nastavkov za razumevanje postmodernizma kot slogovne usmeritve

Abstract

Članek skuša odgovoriti na vprašanje, kaj naj bi bile glavne poteze glasbenega postmodernizma, in odkriva, zakaj prihaja v njegovem razumevanju v muzikološki literaturi zadnjih dvajsetih let do tako diametralno nasprotnih pogledov. Ti izvirajo iz spisov najzgodnejših teoretikov postmodernizma: medtem ko je za J.–F. Lyotarda postmodernizem pravzaprav radikalizirani podaljšek modernizma, v katerem dokončno "umrejo" vse "velike zgodbe", izpostavlja J. Habermas negativistično plat postmoderne kot moderni sovražnega, "neokonservativnega" obdobja. Konstrukcija pojma (post + modernizem) nakazuje, da mora obstajati aktivna zveza med modernizmom in postmodernizmom, zato so izpostavljene osrednje teorije modernizma in nato še postmodernizma (F. Jameson, J.Baudrillard, J.–F. Lyotard, C. Jencks, J. Kos) – slednje v luči sprememb postmoderne družbe (informacijska sprepletenost, razmah medijev, monopolni kapitalizem, globalizacija). Izkaže se, da je mogoče skupno točko vseh teorij postmodernizma najti v misli B. McHalea, ki je prepričan, da je za postmodernizem značilna ontološka dominanta, ki se kaže kot sopostavljanje različnih svetov. "Sopostavljanje" je mogoče razbrati tudi iz drugih teorij postmodernizma: iz Baudrillardovih razmišljanj o simulakrih, Jencksove teze o "dvojnem kodiranju", Jamesonovega raziskovanja heterogene alegorije in dekonstruktivistične metode iskanja aporij. S "sopostavljanjem" pa so povezani tudi vsi osrednji postmodernistični postopki – simulacija, imitacija, palimpsest, pastiš, citat –, ki postmodernistični glasbi podeljujejo semantične vrednosti. Zadnji del članka opozarja na terminološko nedorečenost v slovenski muzikološki literaturi (D. Cvetko, I. Klemenčič, L. Stefanija), kjer se izraza postmodernizem in postmoderna uporabljata skoraj sinonimno. Zato je predlagano natančno ločevanje med postmodernizmom kot slogovnim obdobjem in postmoderno kot zgodovinsko epoho, taka distinkcija pa omogoča razlikovanje med skladatelji, ki skušajo osmisliti novo "glasbeno gramatiko" (L. Lebič) na ozadju izkušnje modernizma, in tistimi, ki se v luči postmoderne zahteve po komunikativnosti prosto predajajo aplikaciji historičnih, že znanih modelov.