Ta številka revije je poklon Lojzetu Cindriču – predanemu raziskoval­cu, skrbnemu arhivistu, zanesljivemu sodelavcu in toplemu človeku, ki je znal pove­zovati ljudi in znanje. Njegovo delo ostaja trajen dokaz, da se zgodovina ne skriva le v arhivih, ampak tudi v srčnosti tistih, ki jo raziskujejo.

Zgodovina knjigotrštva, tiskarstva in založništva na Slovenskem vključuje tudi manj raziskano, a pomembno razsežnost – vlogo žensk pri ohranjanju in razvoju tiskarske, založniške in knjigotrške dejavnosti. Čeprav so bile te dejavnosti tradicionalno prete­žno moška domena, so tudi ženske zagotavljale njihovo kontinuiteto. Po smrti svojih mož so nekatere prevze(ma)le vodenje tiskarn in knjigarn, nadzorovale produkcijo in distribucijo knjig ter aktivno soustvarjale slovenski kulturni prostor. Kljub družbenim predsodkom in pravnim oviram, ki so preprečevali javno priznanje njihovega dela, nekatere od teh žensk niso bile zgolj varuhinje družinskih obrti, ampak tudi podjetni­ce. S pogumom in iznajdljivostjo so prispevale k razvoju slovenske knjižne produkcije ter k zgodnjim oblikam ženske emancipacije. Zgodba slovenskih knjigotržk, tiskark in založnic je tako več kot zgodovina knjige – je zgodovina žensk, ki so bile v razmerah strukturne neenakosti tudi nosilke znanja in kulture.

Während wir im 14. Jahehundert noch relativ wenige slowenische Studenten und kei­nen einzige Professor an der Universität Wien finden können, ändert sich diese Si­tuation im 15. Jahhundert deutlich. In diesem Zeiraum konnten 13 Professoren aus dem heutigen Slowenien aufgefunden werden. Von diesen 13 Persönlichkeiten be­gannen neun nach ihrem Studium an der Artistenfakultät auch ein Studium an den drei höheren Fakultäten der Theologie, Jurisprudenz und Medizin. Es konnten zwei Theologen, sechs Juristen und ein Mediziner identifiziert werden. Beide Theologen er­reichten akademische Graduierungen (Christoph Petschacher von Moräutsch erreich­te den Grad eines Cursor biblicus, Briccius Preprost von Cilli erlangte das Doktorat der Theologie). Von den sechs Juristen erlangten drei das juridische Doktorat (Lau­renz von Obergurk, Thomas Prelogar von Cilli und Koloman Kellner von Marburg), während die drei übrigen ein Jusstudium ohne akdemische Graduierung betrieben (Johannes Reutenberger von Nassenfuß, Andreas von Laibach und Andreas Schenk von Windischgrätz). Thomas von Cilli, Andreas Schenk und Koloman Kellner stu­dierten an der überaus renommierten Universität Padua. Ein Artistenmagister begann sein Medizinstudium in Wien, setzte es in Padua fort und schloss es an der Universität Ferrara mit dem Doktorat ab (Martin Doliatoris von Laibach). Einige der sloweni­schen Professoren bekleideten höchste kirchliche Ämter. Unter ihnen finden sich vier Kanoniker (Christoph Petschacher, Thomas von Cilli und Briccius Preprost waren Kanoniker zu St. Stephan in Wien, Laurenz von Obergurk bekleidete ein Kanonikat in Brünn). Thomas von Cilli fungierte sogar als Bischof der bedeutenden Diözese Konstanz. Als Ratgeber Kaiser Friedrichs III. prägte Thomas von Cilli entscheidend das politische Leben seiner Zeit. Ganz allgemein kann festgehalten werden, dass die slowenischen Professoren bedeutenden Einfluss auf das geistige, wissenschaftliche, kirchliche und politische Leben ihrer Zeit ausübten. Die vorliegende Arbeit basiert vornehmlich auf den Quellen des Archivs der Universität Wien, wesentlicher uni­versitätsgeschichtlicher Literatur und dem Repertorium Academicum Germanicum (RAG), einer im Internet zugänglichen Sammlung von Studierenden aller Universi­täten des Alten Reiches, die zumindest den akademischen Grad einer Lizentiaten der Artes erlangt haben. Die einzelnen Biografien sind chronologisch nach dem Datum der Immatrikulation in der Rektoratsmatrikel angeordnet.

Prispevek preučuje vlogo nemških klasikov v gimnazijah na Kranjskem v obdobju med letoma 1849 in 1918, ko je bil pouk nemščine skupaj s klasičnimi jeziki osrednje jedro humanistične izobrazbe. Na podlagi analize letnih poročil štirih klasičnih gim­nazij na Kranjskem (Ljubljana, Novo mesto, Kranj, Kočevje) raziskava rekonstruira gimnazijski literarni kanon ter osvetljuje pomen Goetheja in Schillerja pri oblikovanju kulturnega in svetovnonazorskega horizonta slovenskih gimnazijcev. Analiza znan­stvenih razprav, maturitetnih in šolskih spisov ter seznamov obveznega branja kaže, da je weimarska klasika delovala ne le kot literarni, temveč tudi kot moralni in etični vzor. Raziskava potrjuje, da je poznavanje nemških klasikov igralo ključno vlogo pri oblikovanju intelektualnega profila dijakov, ki so pozneje vstopali v javno in kulturno življenje ter sooblikovali podobo slovenske družbe.

In this paper we aim to sketch and describe the differences (and some similarities) between the approaches, assumptions and limitations of both natural and phenomenological sciences. We establish the borders of each domain and ask whether consciousness can be found in either, and in what form. In the form of experience, we argue that it can only be found in the domain phenomenological inquiry. Exploration of such a domain requires different set of tools and rules than used in the natural sciences, remaining on its own side of the fence. Phenomenological science needs to embrace the fact that observed phenomena are observer-dependant and focus equally on both the way we observe and what we observe. To develop appropriate methodologies, phenomenological science needs to establish on its own while communicating with the natural sciences in the form of mutual constraints, not prescriptions.

Delovni spomin igra ključno vlogo pri številnih kognitivnih procesih, kot so učenje, reševanje problemov in odločanje. Ima omejeno kapaciteto, kar postane še posebej opazno pri nevroloških in psihiatričnih motnjah ter s staranjem, zaradi česar so znanstveniki v zadnjih petdesetih letih intenzivno iskali načine za njegovo izboljšanje. S farmakološkimi pristopi so sprva preučevali vpliv specifičnih farmakoloških sredstev na delovni spomin pri živalih, pozneje pa tudi pri ljudeh. Vzporedno s tem so psihologi razvijali vedenjske treninge, katerih učinkovitost se je pokazala zlasti pri osebah s kognitivnimi primanjkljaji. Nevroznanost je z razvojem nevroslikovnih metod omogočila boljše razumevanje možganskih mehanizmov delovnega spomina, kar je vodilo v razvoj neinvazivnih tehnik stimulacije možganov in s tem novih načinov za izboljšanje delovnega spomina. V zadnjem desetletju se v ta namen uporabljajo tudi sodobne tehnologije, kot sta virtualna resničnost in igrificirani kognitivni trening. Doslej razviti pristopi za izboljšanje delovnega spomina so večinoma temeljili na disciplinarno specifičnih okvirih, pri čemer je bilo celostno povezovanje različnih znanstvenih področij razmeroma redko. To kaže na vrzeli pri povezovanju različnih metod ter potrebo po bolj celostnih rešitvah. Namen tega članka je prikazati obstoječe znanstvene in metodološke vrzeli pri pristopih za izboljšanje delovnega spomina z analizo njihovega razvoja skozi čas ter osvetlitvijo potenciala prvoosebnega raziskovanja in interdisciplinarnih pristopov, kot je nevrofeedback. Članek tako prispeva k razumevanju možnosti za oblikovanje bolj celostnih pristopov, ki bi lahko učinkoviteje naslovili raznolike potrebe uporabnikov.

John Rawls je v Teoriji pravičnosti približno takole povezal moralno poljubnost in nezasluženost: če si ne morem lastiti zaslug za določeno svojo lastnost, potem tudi nisem (bolj kot drugi) moralno upravičen do koristi, ki izvirajo iz njenega imetja. Državljanstvo se tipično podeljuje na podlagi določil, ki so v zgornjem pomenu moralno poljubna, najpogosteje kraja rojstva oz. državljanstva staršev. In čeravno je torej državljanstvo (točno določene države) v zgornjem pomenu besede moralno nezasluženo, le redki teoretiki problematizirajo nacionalno zakonodajo in ukrepe oblasti, ki sistematično favorizirajo domačine pred tujci oz. lastne državljane pred državljani drugih držav. V pričujočem članku kritično obravnavam poskuse, da bi po zgledu prijateljstva, kjer pristranskost po splošnem mnenju ne le, da ni moralno problematična, temveč velja za prototip moralno vzornega medčloveškega razmerja, tudi domoljubje utemeljili na vzajemni skrbi in spoštovanju med sodržavljani. Če lahko namreč prijateljstvo generira medsebojne obveznosti in moralne razloge za delovanje, čeprav je izbira prijateljev v osnovi moralno poljubna, zakaj ne bi tudi v domoljubu videli človeka, ki – vsaj v političnih skupnostih, urejenih po demokratičnih načelih – v nekem smislu prijateljuje z vsemi svojimi sodržavljani in ima zato določene obveznosti izključno ali vsaj prvenstveno do njih? Toda že po nekoliko temeljitejši analizi normativne podstati običajnega, medosebnega prijateljstva se tovrstno 'državljansko prijateljstvo' celo v moralno idealiziranih političnih tvorbah izkaže za potencialno nevarno teoretsko utvaro. Lahko si, skratka, oddahnemo, ne bo nam treba po vsej sili 'prijateljevati' z neznanci in političnimi eksoti.

Članek predstavi rezultate raziskav ikonografije vanitas v emblemih Spominske knjige Ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma (Theatrum Memoriae Nobilis ac Almae Societatis Unitorum, Arhiv Republike Slovenije, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/1) ter v emblemskih osnutkih, ki jih je zasnoval njen tajnik in idejni vodja Janez Gregor Dolničar v letih (1689–1719). Ikonografska analiza Dolničarjevih emblemskih osnutkov z motivi vanitas, ki so ohranjeni v njegovi Konceptni knjigi (Semeniška knjižnica v Ljubljani, rkp. 6), opredeli vsebinske značilnosti emblemov in njihovo specifiko v kontekstu idejne zasnove spominske knjige. Ključna ikonografska značilnost Dolničarjevih osnutkov za člane Akademije Zedinjenih, prvega akademskega združenja na Kranjskem, je zmanjševanje vloge klasičnih simbolnih podob minljivosti v korist motiva srca, ki je v emblematiki uveljavljen simbol človeškega življenja in njegove minljivosti, hkrati pa kot simbol akademije predstavlja složnost in skladnost Zedinjenih akademikov. Originalnost emblemskih osnutkov je tudi v tem, da Dolničar vanje vključuje ikonografske prvine, povezane z življenjem in delom članov akademije, ter s tem ustvari izvirne individualizirane embleme. Članek ob tem opozarja na vsebinsko in oblikovno vpetost obravnavanih emblemov v zgodnjenovoveško emblematiko ter identificira najpomembnejše vire, v katerih je Dolničar iskal navdih za svoje osnutke. Posebna pozornost je posvečena razlikam med osnutki v Dolničarjevi Konceptni knjigi in njihovo slikarsko izvedbo na vpisnih straneh Spominske knjige Ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma ter iskanju razlogov za spremembe. Raziskave kažejo, da spremembe niso zgolj posledica vizualnih izraznih možnosti, ki jih daje slikarska tehnika gvaša z občasnimi dodatki pozlate, ampak vključujejo tudi ikonografske prvine. Izkaže se, da so ikonografski posegi običajno res posledica zahtev člana akademije, za katerega je bil emblem izdelan, vendar je hkrati očitno, da so velikokrat ustvarjalni prispevek slikarskih mojstrov, kot je bil Andrej Trost, ki so dobro poznali emblematiko in bili dovolj suvereni, da so v emblemske sličice vnesli vsebinska dopolnila in izboljšave.

René Descartes is usually presented in the history of philosophy as a thinker who established new foundations for the European scientific project. However, the political aspect of the Cartesian method is often overlooked. What were the socio-political reasons for Descartes’ turn to the cogito? Does the cogito enter into a certain contradiction when it transfers the foundation to God? And what does this dialectical play of foundations mean for the political? To answer these and other questions, this article conducts a comparative analysis of the views of René Descartes and Thomas Hobbes. It is known that both were adherents of the Cartesian method, which would suggest similarities in their political conclusions. However, this article argues that despite the similarity in their approaches, they arrive at different solutions for the dialectical resolution of the contradiction embedded in the Cartesian method.