Vzvišeno obrobje: zapleteni primer Študentskega gledališča Lero v Dubrovniku, Hrvaška

Abstract

Translate Article

Članek analizira zanimivo geokulturno in kronopolitično/poetično pozicijo dubrovniškega Študentskega gledališča Lero, ustanovljenega leta 1968. Skupina neprekinjeno deluje že več kot petdeset let, pri čemer ohranja močne ideološke in izrazne povezave s progresivističnimi in kozmopolitskimi evropskimi zgodovinskimi avantgardami in postavantgardami, enako predano pa goji tudi dubrovniško kulturno dediščino, literarno tradicijo ter tudi nekakšno izolirano nostalgijo po časih, ko je bilo to mesto samostojna država in pomembno kulturno središče jugovzhodne Evrope. Zadnja omenjena, izrazito estetizirana in onirična težnja v poetiki Lera, je vse jasnejša zadnjih trideset let pod vodstvom režiserja Davorja Mojaša, a je tudi v bizarnem protislovju z bolj subverzivnimi vidiki Mojaševih avantgardnih strategij in melanholične feministične politike zgodovine. Gledališče Lero tako predstavlja zapleten primer dolgotrajnega, mednarodno priznanega, a namenoma obrobno umeščenega umetniškega projekta, ki zahteva lasten interpretativni okvir in se upira logiki lokalne reprodukcije modela središče-periferija.