Nacionalne strategije izobraževanja odraslih

Abstract

Čeprav si andragogi še niso enotni o tem, ali je za izobraževanje odraslih koristno, da tudi to dejavnost država sistemsko bolj ureja kot doslej, ugotavljamo, da si nekatere države prizadevajo izdelati strategijo razvoja izobraževanja odraslih. Oblikovanje takšne strategije je bilo v zadnjem času priporočeno v več mednarodnih dokumentih, na primer OECD (1996), Unesco - CONFINTEA V (1997), praviloma v povezavi s strategijo vseživljenjskosti učenja. Takšne strategija naj bi včlenjevala tudi sistemsko urejanje izobraževanja odraslih. V primerjalni raziskavi smo skušali identificirati tiste nacionalne programe v različnih državah, ki bi jih pogojno lahko opredelili kot nacionalne strategije razvoja izobraževanja odraslih v tej državi. Potem ko smo jih identificirali, smo s primerjalno analizo skušali ugotoviti, ali vsebujejo temeljne prvine, ki jim mora strategija imeti, da bi jo lahko označili za celovito. Uporabili smo šest takšnih prvin, to so: a) splošne in širše družbene, zgodovinske, politične in pravne določnice; b) temeljni cilji programa; c) teoretično-pojmovne opredelitve izobraževanja odraslih; č) potrebe po izobraževanju odraslih; d) sistem in organizacija ter omrežje izobraževanja odraslih v državi; e) zdajšnja sistemska ureditev izobraževanja odraslih; f) obstoj nacionalnega programa; g) strategija vseživljenjskosti učenja. Naša raziskava je pokazala, ela večine obravnavanih programov še ne moremo označiti za celovite in koherentne strategije izobraževanja odraslih, čeprav vsebujejo več prvin. Zato jih lahko, bolj kot s celovitimi strategijami, označimo s pojmi, kot so program, akcijski program, kampanja itn., saj z njimi zadovoljujejo predvsem aktualne potrebe v državi. V Sloveniji skušamo predložiti strategijo, ki bo zadovoljevala vsa navedena merila.