Eksotika avantgarde

Abstract

Translate Article

Izhajamo iz razumevanja pojmov centra in periferije kot simbioze, pri čemer se dotaknemo shizoidnega razumevanja avtonomnosti v polju umetnosti ter izpostavimo njegovo vpetost v globalistično kolonizacijsko operacijo. Ukvarjamo se z ideološko razliko med afirmacijo preteklosti (ki se uveljavlja z utrjevanjem pojmovne praznine »zgodovinske avantgarde«) in izvirnim izjavljanjem v sedanjosti – ustvarjalno prisotnostjo v skupnostnem kontekstu. Z osveščanjem te razlike se začne prepoznavanje narativa o avantgardi kot olepšave hegemonizma polja. Prisotnost, afirmirana v umetniškem početju, določa avantgardnost kot držo, ki je ni mogoče asimilirati. Podajamo definicijo avantgardnosti ter utemeljujemo naslednji aksiom: Avantgardnost ni stvar eksotike niti neki eksces v realnem, temveč je realno poetično v ekscesnosti biopolitičnega simulakra. Videli bomo, da avantgardnost pomeni doseženo in afirmirano neskončnost, ki jo je nemogoče razstaviti znotraj končnosti predstavitvenih formatov. Sklenemo s tezo, da je bistvo estetike avantgardnosti v nenehnem izumljanju poetične definicije lastnega smisla, zmeraj povezane s strukturnostmi situacij, v katerih ta smisel vznika.